DEVETA RAZREDA V MUZEJU PREMOGOVNIŠTVA
V sredo, 18. 9. 2024, smo se 9. razredi odpravili v Muzej premogovništva
Slovenije v Velenje. Dobili smo se zjutraj ob 7. uri na avtobusni postaji, ob 7.15 pa smo se z avtobusom že odpravili na pot. Ko smo malo pred deveto uro prispeli v muzej, smo najprej imeli malico, potem pa smo si nadeli rudarska oblačila in si vzeli rudarsko malico. Da smo v rudnik sploh prišli, smo se morali spustiti z rudniškim dvigalom, ki je najstarejše še delujoče dvigalo v Sloveniji. V uri in pol smo si nato v podzemnih rovih ogledali slikovito predstavitev o tem, kako je potekalo delo rudarjev nekoč in kako poteka danes.
Najprej nas je pričakal pesnik Anton Aškerc, ki se je pred 100 leti tam prevažal.Pospremil nas je po podzemeljskem svetu Muzeja premogovništva Slovenije, med rudarje, ki so tam iz zemlje trgali črno zlato in ga tono za tono pošiljali na svetlo. Aškerc nas je seznanil tudi s težkim delom rudarjev v soparnem in zadušljivem ozračju dvanajst metrov visokih kupov. Popeljal nas je po vseh deloviščih nekdanjega premogovnika, kjer so na premogarje prežale številne nevarnosti zaradi zruškov in slišali smo glas signalnega zvonca, ki je naznanjal, da je v dveh zaporednih eksplozijah metana leta 1893 izgubilo življenje najprej 11, nato pa še 17 delavcev. Take zgodbe ponazarja 15 lutk rudarjev. Pred prehodom v moderni del muzeja smo se globoko pod zemljo okrepčali z rudarsko malico v jedilnici, ki je najgloblje ležeča jedilnica v Sloveniji in najverjetneje tudi v Evropi. V drugem delu, ki ga ponazarja okoli 10 scen, nas je pot vodila skozi mehanizirane jamske prostore iz zadnjih desetletij razvoja velenjskega premogovnika. Za konec obiska v muzeju pa smo se popeljali še po podzemni železnici. Pred koncem naravoslovnega dneva pa smo si šli ogledat še velenjsko jezero in čeprav tam nismo bili dolgo, smo imeli dovolj časa, da smo si ogledali tamkajšnjo okolico. Potem pa smo se vrnili na avtobus in se odpeljali nazaj domov.
Minka Horvat, 9. b